Na vrhu Ljubljane

Hiša tik pod ljubljanskim gradom ima bogato zgodovino. Zgrajena je bila davnega leta 1676, današnjo podobo pa je z razširitvijo in nadzidavo dobila dve stoletji kasneje. Sprva je služila kot grajsko skladišče smodnika in orožja, nato kot žitna kašča, z razširitvijo se je v njej naselila restavracija z velikim vrtom in baliniščem, danes pa je razdeljena na več bivalnih stanovanjskih enot. Njena najprivlačnejša lastnost je gotovo edinstvena lokacija, ki ji v Ljubljani ni para. Če se vam zdi nemogoče hkrati stanovati v starem mestnem jedru in biti z vseh strani obdan s stoletnimi drevesi, se morate le povzpeti na vrh griča in se prepričati na lastne oči.

Stanovanje ima zelo odprt tloris: z okni, ki se odpirajo na vse strani neba, s širokimi, prostimi prehodi med prostori in nenavadno razporeditvijo sob. Z vseh strani neba skozi velika okna in zaveso zelenja pred njimi vdira dnevna svetloba in potuje skozi prostore, ki ji s svojo odprtostjo in zračnostjo omogočajo svobodno gibanje in nemoten pretok.

Staro in novo, kupljeno in najdeno, oblikovano in preoblikovano, pohištveni elementi z oblikovalskim pedigrejem in tisti s podpisom vsem dostopne Ikee, starine z bolšjaka in sodobni pohištveni kosi iz najmodernejših materialov, odslužene in v novo življenje obujene drobnarije s kosovnega odpada ter visokokakovostni, tehnološko dovršeni pohištveni kosi – vse to se v stanovanju združuje v unikaten, oseben mozaik, ki mu toplino in barvitost uliva kopica malih detajlov. Prevladujoče nevtralne barve tu in tam prekine kakšen barvit poudarek, ki daje stanovanju igriv pridih.

Veliko in prostorno stanovanje z visokimi stropi in odprto razporeditvijo je v osnovi zelo preprosto, a s pretanjenim občutkom za detajle, ki ga oblikuje v nenavadno mešanico domačnosti in arhitekturne dovršenosti. Svetovljansko, a brez ošabnosti in sterilnosti ali zvestega sledenja trendom.