GABER JOVANOVIC arhitekti

Podstrešja nas že od nekdaj navdušujejo, saj so zadnji prostor v hiši med zemeljskim in nebeškim. Nekoč temačna in skrivnostna v nas prebujajo sanje iz otroštva in nešteto knjižnih zgodb z zaprašenih polic. 

Četudi med vzpenjanjem na vrh ene od stanovanjskih hiš na ljubljanskih Poljanah še odzvanja hrup mestnega prometa, se po vstopu v stanovanje odpre povsem drugačen svet. Tišina, morje sončne svetlobe, ki se razliva skozi številna strešna okna, ter razgled, ki daje vtis, kot da si ljubljanski grajski grič in pobeljeni kamniški vrhovi ne bi mogli biti bliže.

​​

Enoten hrastov tlak daje prostoru posebno toplino, ki jo nadgradijo še svetli toni v kuhinji in sivina brezovih plošč garderobnih omar. Zračnost prostora se kaže v vsakem skrbno premišljenem detajlu, najbolj pa nas navduši kroženje po prostoru, ki uporabniku dopušča popolno svobodo gibanja. Prehodov med prostori ne zaznamo kot menjave funkcionalnih sklopov stanovanja, temveč kot ambientalne raznovrstnosti odtenkov počutja in ugodja. Ko se sprehajamo po stanovanju, ugotovimo, da nima odvečnih hodnikov, vrat ali sten. Preseneti nas velika okrogla luknja, skozi katero lahko skočiš v drug prostor ‒ otroško sobo. Prav to okno je tudi osrednji igralni in doživljajski element, ki se iz velikega ladijskega okna spremeni v prizorišče lutkovne predstave najmlajših članov družine.